Danes se me je v dno duše dotaknil video posnetek zapuščenega otroka, ki je zmrzoval na ulici velemesta. Uganili ste – tresel se je od mraza, ljudje so buljili vanj kot v šesto čudo in hodili naprej. Do revnih se večina ljudi obnaša kot, da so garjavi. Družba jih ignorira in definira kot problem. Totalna DEHUMANIZACIJA. Kaj je že to čut za SOČLOVEKA, ali sočutje?
Po Facebooku in ostavil socialnih omrežjih znamo pametovati kako je vse več ljudi na robu preživetja – kje je to isto sočutje v vsakdanjem pogovoru? Ponudimo roko tistim, ki jo potrebujejo? Se sploh VPRAŠAMO kaj se dogaja z osebo, ki tone v dolgovih – kaj šele, da bi ji ponudili pomoč ali vsaj toplo besedo? Ali se od njih odmaknemo in jih, če je le možno, opravljamo in pljuvamo? Pogovor ob kavici: ”ej a veš un (vstavi ime), no ful je denarja dolžen, temu pa temu” ~ avtomatsko je to postal kar greh. Se je kdo na tej kavici vprašal po razlogu? Kaj šele, da bi rekel: ”ej, kako pa bi to osebo lahko povezali z nekom, ki mu/ji lahko pomaga pri dodatnem zaslužku?”
Najprej bom rekla, dajmo pomesti pred svojim lastnim pragom in se vprašajmo kolikokrat gremo mimo oseb, ki so v stiski – na tak ali drugačen način? Zatiskamo si oči pred tujo stisko in opažam, obsojamo brezdomce in revne. Le kako bi bili sicer potisnjeni na rob družbe? Moderni časi: zdaj naj bi bili civilizirani in visoko izobraženi ljudje – pa jih primerjajmo s skupnostmi tistih, ki jih zgodovina opisuje kot ”divjake”. Vse stare civilizacije so poskrbele za ženske & otroke preminulega bojevnika. Starejši niso umirali osamljeni v domovih za ostarele. Kaj pa mi? Je sramota biti reven? Kolikokrat gremo mimo in ignoriramo osebe, za katere vemo, da bijejo boj s pomanjkanjem in revščino? Zakaj?
Zavedajmo se, da je problem v nas in popolnoma nikjer drugje. Prav vsak izmed nas lahko kaj (več) stori. Sistem ni tam nekje zunaj – mi smo sistem.
26. 2. 2o15, LiLi SoRuM
